Kjer je upanje, je tudi življenje / Dani Mežan

Kjer je upanje, je tudi življenje / Dani Mežan / total(no)subjektivni

Pobočje gore se zavije v belino. Zazdi se, da tudi sonce nikoli ne pokuka v odročne predele Turčije. Zima brije, ljudje se prebijajo skozi vsakdan. Volkovi tulijo svojo pesem, medvedje ne spijo svojega zimskega spanca – raje pljunejo človeku v obraz – kot pravi legenda – in mu dajo misliti o njegovi humanosti. Otrok lovi snežinke z usti. Ženska ovije belo perilo čez tesno oprijete vrvi. Belina, belina, belina. Starec modruje o razmerjih vaščanov. Moški čaka na ljubezensko pismo svoje ljubljene, a to nikoli ne prispe. Ko le pride, koča pogori do tal in pismo odnesejo sunki vetra. Drugi moški odide z gore v zapor in pusti družino v nemilosti krute narave in mraza. Vaščani se zberejo ob njegovi hiši in se postavijo v zbor, ki skozi žalobno elegijo objokuje njegov odhod. Rdeča barva, ki kaplja z deske, se zazdi kot zgoščena kri nekoga, ki je že davno pozabil upati. Ljudje hitijo v svojih avtomobilih in kombijih neznano kam. Tujec iz Istanbula si ne želi službe v gozdu. Osamljene in puste. Nekdo mu reče – “Vsakdo, ki zapusti to mesto, joče; vsakdo, ki pride v ta kraj, joče.” Belina, rdečina in jok. Lirika odročnega in težaškega življenja. Poezija, ki je je zmožen le turški film. Zato ga imam rad in čaka na njegove verze. Melanholične verze, ki v spomin prekličejo simbole. Simbole osamljenosti. Simbole odtujenosti. Simbole preživetja. Simbole belih konj, ki samotno jezdijo skozi zasneženo pokrajino. Simbole pričakovanja in upanja. Simbole pozabljenosti. Simbole spomina, ki kipeče koprni. Simbole ljubezni – odsotne in neulovljive. Simbole narave in njenih barv, ki človeka pokopljejo s svojo lepoto in neusmiljeno močjo. Vse to je prelep in alegoričen turški film pravega naslova za podobe – White As Snow (letnica 2010, režija Selim Güneş). Film, ki me s svojo krhkostjo in metaforami spomni na filme preljubega režiserja Semiha Kaplanogluja (sploh z nagradami ovekovečen zadnji film Bal). White As Snow namreč prav tako poudari odraščanje, otroštvo polno stranpoti in boja za preživetje. To ni slika otroške idile, saj je sedaj otrok tisti, ki mora preživeti družino. Zlesti v hlače odraslosti. V hlače svoje očeta, ki se najbrž še leta ne bo vrnil kot glavni „kruhonosec“. In okrog odraščajočega fantka se zgrne paleta takih ali drugačnih ljudi. Vinjeta njihovih usod in sanj. Vse to film prikaže z nečim, kar je značilno za turški film. Lahko bi ga označil za t.i. pure cinema. Kinematografijo čiste podobe, magične fotografije, minimalističnih dialoških haikujev ter poetike, ki se zaveda, da je malo lahko več – in še naprej po mavrici. Naslikane človeške usode se zdijo tapiserija čudovitih barv tudi takrat, ko se podoba utopi v motnosti zamaknjene bele in užaloščene črne. Turški režiserji so pač slikarji, ki svoj čopič uporabljajo tako kot pesnik uporablja besede ali pač kipar izboči les in marmor. Čist in nedolžen film, ki stopa z velikimi, hlastajočimi koraki skozi vdirajoči se sneg in gleda z široko odprtimi očmi skozi snežni vihar.