Kjer je upanje, je tudi življenje / Umudun olduğu yerde, hayat da vardır / Dani Mežan

2017.06.23
total(no)subjektivni

Kjer je upanje, je tudi življenje

Pobočje gore se zavije v belino. Zazdi se, da tudi sonce nikoli ne pokuka v odročne predele Turčije. Zima brije, ljudje se prebijajo skozi vsakdan. Volkovi tulijo svojo pesem, medvedje ne spijo svojega zimskega spanca – raje pljunejo človeku v obraz – kot pravi legenda – in mu dajo misliti o njegovi humanosti. Otrok lovi snežinke z usti. Ženska ovije belo perilo čez tesno oprijete vrvi. Belina, belina, belina. Starec modruje o razmerjih vaščanov. Moški čaka na ljubezensko pismo svoje ljubljene, a to nikoli ne prispe. Ko le pride, koča pogori do tal in pismo odnesejo sunki vetra. Drugi moški odide z gore v zapor in pusti družino v nemilosti krute narave in mraza. Vaščani se zberejo ob njegovi hiši in se postavijo v zbor, ki skozi žalobno elegijo objokuje njegov odhod. Rdeča barva, ki kaplja z deske, se zazdi kot zgoščena kri nekoga, ki je že davno pozabil upati. Ljudje hitijo v svojih avtomobilih in kombijih neznano kam. Tujec iz Istanbula si ne želi službe v gozdu. Osamljene in puste. Nekdo mu reče – “Vsakdo, ki zapusti to mesto, joče; vsakdo, ki pride v ta kraj, joče.” Belina, rdečina in jok. Lirika odročnega in težaškega življenja. Poezija, ki je je zmožen le turški film. Zato ga imam rad in čaka na njegove verze. Melanholične verze, ki v spomin prekličejo simbole. Simbole osamljenosti. Simbole odtujenosti. Simbole preživetja. Simbole belih konj, ki samotno jezdijo skozi zasneženo pokrajino. Simbole pričakovanja in upanja. Simbole pozabljenosti. Simbole spomina, ki kipeče koprni. Simbole ljubezni – odsotne in neulovljive. Simbole narave in njenih barv, ki človeka pokopljejo s svojo lepoto in neusmiljeno močjo. Vse to je prelep in alegoričen turški film pravega naslova za podobe – White As Snow (letnica 2010, režija Selim Güneş).

Film, ki me s svojo krhkostjo in metaforami spomni na filme preljubega režiserja Semiha Kaplanogluja (sploh z nagradami ovekovečen zadnji film Bal). White As Snow namreč prav tako poudari odraščanje, otroštvo polno stranpoti in boja za preživetje. To ni slika otroške idile, saj je sedaj otrok tisti, ki mora preživeti družino. Zlesti v hlače odraslosti. V hlače svoje očeta, ki se najbrž še leta ne bo vrnil kot glavni „kruhonosec“. In okrog odraščajočega fantka se zgrne paleta takih ali drugačnih ljudi. Vinjeta njihovih usod in sanj. Vse to film prikaže z nečim, kar je značilno za turški film.

Lahko bi ga označil za t.i. pure cinema. Kinematografijo čiste podobe, magične fotografije, minimalističnih dialoških haikujev ter poetike, ki se zaveda, da je malo lahko več – in še naprej po mavrici. Naslikane človeške usode se zdijo tapiserija čudovitih barv tudi takrat, ko se podoba utopi v motnosti zamaknjene bele in užaloščene črne. Turški režiserji so pač slikarji, ki svoj čopič uporabljajo tako kot pesnik uporablja besede ali pač kipar izboči les in marmor. Čist in nedolžen film, ki stopa z velikimi, hlastajočimi koraki skozi vdirajoči se sneg in gleda z široko odprtimi očmi skozi snežni vihar.

*** http://totalsubjektivni.tumblr.com/search/KJER+JE+UPANJE%2C+JE+TUDI+ŽIVLJENJE

*****

Umudun olduğu yerde, hayat da vardır

Dağ yamacı beyaza bürünür. Güneşin Türkiye’nin uzak köşelerine asla ulaşmadığı hissine kapılırsınız. Kış şiddetini gösterir, insanlar günlük yaşam mücadelesi verir. Kurtlar ulur, ayılar ise kış uykusuna yatmazlar – rivayete göre, insana yüzüne tükürürler – insana insanlığını sorgulatırlar. Çocuk ağzıyla kar tanelerini yakalar. Kadın beyaz çamaşırları sıkıca gerilmiş iplere serer. Beyazlık, beyazlık, beyazlık. Yaşlı adam köylülerin ilişkileri hakkında öğütler verir. Bir adam sevdiğinden bir aşk mektubu bekler, ama bu mektup asla ulaşmaz. Mektup geldiğinde ise kulübe yanar, yerle bir olur ve mektubu rüzgar alıp götürür. Diğer bir adam dağdan ayrılır, hapishaneye gider ve ailesini doğanın acımasızlığına ve soğuğuna terk eder. Köylüler onun evi etrafında toplanır ve yas dolu bir ağıt eşliğinde gidişini ağıtlarla uğurlar. Tahtadan damlayan kırmızı boya, çoktan umut etmeyi unutmuş birinin yoğunlaşmış kanı gibi görünür. İnsanlar arabalarında, minibüslerinde bilinmeyen yerlere doğru hızla giderler. İstanbul’dan gelen bir yabancı, ormandaki yalnız ve kasvetli işte çalışmak istemez. Biri ona şöyle der: “Bu yerden ayrılan herkes ağlar; buraya gelen herkes de ağlar.” Beyazlık, kırmızılık ve gözyaşı. Uzakta, ağır yaşamın lirizmi. Sadece Türk sinemasının yapabileceği bir şiir. Bu yüzden onu seviyorum ve onun mısralarını bekliyorum. Melankolik mısralar, sembolleri hatırlatıyor. Yalnızlık sembolleri. Yabancılaşma sembolleri. Hayatta kalma sembolleri. Karla kaplı vadilerde yalnız başına koşan beyaz atların sembolleri. Bekleyiş ve umut sembolleri. Unutulmuşluk sembolleri. Özlemle yanıp tutuşan hatıralar sembolleri. Ulaşılmaz ve uzakta kalan aşkın sembolleri. Doğanın ve onun güzelliklerinin, insanı hem güzelliğiyle hem de amansız gücüyle gömen renklerin sembolleri. Bütün bunlar, doğru bir isme sahip olan bu güzel ve alegorik Türk filminde mevcut – Kar Beyaz (2010, yönetmen Selim Güneş).

Bu film, kırılganlığı ve metaforlarıyla bana yönetmen Semih Kaplanoğlu’nun filmlerini hatırlatıyor (özellikle ödüllü son filmi Bal ile). Kar Beyaz da büyümeyi, çetin mücadelelerle dolu bir çocukluğu vurguluyor. Bu, çocukluk masumiyetinin resmi değil, çünkü artık aileyi geçindirmek zorunda olan çocuk. Erişkinlik elbiselerini giymeli. Belki de yıllarca geri dönmeyecek olan babasının “aile reisi” elbiselerini. Ve büyüyen çocuğun çevresinde farklı karakterler toplanır. Kaderlerinin ve hayallerinin kısa öyküleri. Film, Türk sinemasına özgü bir yöntemle bütün bunları gösterir.

Ona saf sinema diyebilirim. Saf görüntülerin sineması, büyülü bir fotoğraf, minimalist diyaloglardan oluşan haiku ve azın çoğa ulaşabileceğini bilen bir şiirsellik. İnsan kaderleri, hüzünlü siyahla donuk beyazın içinde kaybolurken bile güzel renklerin dokuması gibi görünür. Türk yönetmenler, bir ressamın fırçayı ya da bir şairin kelimeleri, bir heykeltıraşın ahşap ve mermeri kullandığı gibi, kendilerine özgü bir şekilde kullanırlar. Ağır adımlarla yürüyen ve gözleri ardına kadar açık bir şekilde kar fırtınasına bakan saf ve masum bir film.

*****